Križ in kronaSample

Vstajenje – zakaj je pomembno

Kaj, če Jezus ne bi vstal od mrtvih? Kaj bi bilo z nami? Kakšno zagotovilo bi imeli glede česarkoli v življenju? To bi vplivalo na naše zaupanje, misli o smrti in upe za življenje po tem življenju.

Bog je vedel, da bo Jezusovo vstajenje v naših mislih sprožilo številna vprašanja, zato je Pavla navdihnil, da nam je podal nekaj odgovorov. V Prvem pismu Korinčanom 15,14 apostol obravnava glavno vprašanje: Kaj, če se vstajenje ni zgodilo? Zapiše: »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera.«

To pomeni, da bi bila naša vera prazna in brez temelja, če se vstajenje ne bi zgodilo. Bili bi lažni pričevalci, širili bi laži, vsa naša prizadevanja za vero bi bila brez vrednosti, branje Svetega pisma in oznanjanje vesele blagovesti pa bi bili popolno tratenje časa (prim. 1 Korinčanom 15,17). Vsi Kristusovi učenci, ki so umrli v veri, da jim je usojeno večno življenje, bi le preminili, njihovo upanje v nebesa pa bi bilo zgolj utvara (prim. 1 Kor 15,18). Najhuje od vsega pa bi bilo, da bi še vedno živeli v grehih (prim. 1 Kor 15,17), še vedno bi nas težila krivda in bi morali z življenjem plačati pravično kazen za pregrehe (prim. Rimljanom 6,23). Pavel to povzame takole: »Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni« (1 Kor 15,19).

Naše upanje k sreči sega onkraj tega življenja, ker je Jezus resnično vstal od mrtvih. Bog nam je v svoji modrosti zapustil neizpodbiten dokaz. Prvič, grob so stražili rimski vojaki, ki bi jih takoj usmrtili, če ne bi izpolnili ukazov. Čeprav naj bi s tem ukrepom preprečili, da bi Kristusovi učenci ukradli truplo in lažno trdili, da je vstal (prim. Matej 27,62-66), je grob kljub temu ostal prazen. Drugi dokaz so spremenjena življenja – nekaj prelomnega se je moralo zgoditi, da so prestrašeni Kristusovi učenci kljub silovitim grožnjam postali drzni oznanjevalci evangelija (prim. Janez 20,19).

Najpomembnejše je, da je sam Jezus obljubil, da bo vstal od mrtvih (prim. Mt 16,21). Dejal je, da je eno z Očetom (prim. Jn 10,30), torej je bil bodisi Sin živega Boga bodisi lažnivec. Toda zapisi dokazujejo, da nikoli ni lagal (prim. Jn 14,6). Vse, kar je obljubil ali napovedal, se je uresničilo, kakor je rekel, da se bo, razen tistih prerokb, ki se še niso zgodile (na primer njegov drugi prihod). Tudi te se bodo nekoč zgodile natanko tako, kot je napovedal, kajti pri brezgrešnem Božjem Sinu ni nič neresničnega (prim. Jn 7,18).